* mirage: zračno zrcaljenje, fata morgana, prevara, blodnja (Ružena Škerlj, Angleško – slovenski slovar, DZS, Ljubljana 1965)
* mirage: privid (Cicero, Evropski slovar, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1994)
Zagotovo ne sodim med tiste, ki verjamejo, da je objava sodbe v zadevi Mirage (nalepke za tehnični pregled vozil) zgolj slučajno sovpadla z napovedanim izrekom sodbe v zadevi Patria. V to (ne)slučajnost prav tako uvrščam tudi Virantove aktivnosti okrog tako imenovanih “izbrisanih” in njegovo poročanje Svetu Evrope prav tako te dni. Pa še kaj bi se zagotovo našlo…
Ne, gre enostavno za kazanje mišic in povsem neprikrito opozarjanje, čigavo je v končni fazi pravosodje, v čigav miselni in dejanski fevd sodi. To je zgolj in samo tisto pravo, prvinsko označevanje teritorija, ki naj pove, čigava je pravosodna veja oblasti, koga mora le-ta poslušati in ubogati, koga pa se ji niti slučajno ni treba bati…
Kolikor sem zasledil, je šlo poročanje medijev predvsem v smeri kritiziranja odločitve takratne vlade, da predčasno prekine pogodbo z Mirageom, mnogo bolj sramežljivo pa so se dotaknili dejstva, zakaj in kako je do te pogodbe sploh prišlo. Ker zgodovinski spomin ni ravno odlika večine slovenske populacije, je prav, da si ga zato malce osvežimo:
- na volitvah leta 2000 je prišlo do največjega triumfa takratne LDS v vsej njeni karieri; sama je prejela dobro tretjino poslanskih sedežev; to so bile volitve po nekaj mesečnem delovanju tako imenovane Bajukove vlade, ki je bila po kratkem postopku likvidirana in ob obilni medijski pomoči še totalno medijsko umorjena;
- očitno so zmagovalci presodili, da so jim slovenski volivci izročili Slovenijo na milost in nemilost v roke. Lastninjenje oziroma kraja Slovenije sta se po kratkem premoru zopet lahko nemoteno nadaljevala;
- pogodba o razvpitih nalepkah je bila sklenjena leta 2001, zagotovo v duhu in jeku zmage ter že pred tem dogovorjenega participiranja pri delitvi povolilnega plena;
- pogodba je bila sklenjena za 5 let, iztekla naj bi se proti koncu leta 2006;
- predvideni dobički so bili enormni, oziroma, že pogodba sama je bila podpisana zgolj zato, da se kanalizira državni denar v zasebne roke, od tam pa po ustaljenih poteh naprej; nalepke same tu niso imele prav nobene vloge; bile so nujno zlo in zgolj stranski proizvod nekega predhodnega, pod patronatom LDS dogovorjenega načina in pravic posameznih zmagovitih strank glede prilaščanja državnega denarja;
- pogodba je bila podpisana tajno, brez predhodnega javnega naročila oziroma razpisa, kajti izvajalec je bil že vnaprej določen in izbran, zato je bilo naročilo strogo zaupno, saj je vse ostalo v krogu zmagovite leve politične združbe;
- koncem leta 2004 pa je poraženo Ropovo vlado zamenjala zmagovita koalicija pod vodstvom Janše, pozneje imenovana tudi “Janševa vlada 2004 – 2008”;
- ta je med drugimi anomalijami očitno zaznala tudi škodljivost omenjene pogodbe, zato jo je leta 2005 nemudoma, in to enostransko, prekinila; obe preostali stranki v postopku (izvajalca), od katerih levji delež pripada seveda Mirageu, se s prekinitvijo namreč nista strinjali. Sta že vedeli, zakaj… Če namreč sedaj pogledamo, kolikšen znesek jim je priznalo sodišče iz naslova “izpad dohodka” ali “dobička” ali česarkoli takega že, do izteka pogodbe pa je manjkalo manj kot dve leti, si verjetno težko sploh predstavljamo, kakšne ogromne zneske so dobili na račun nalepk, ki pa so jih nemoteno tiskali in razpečevali tistih nekaj več kot 3 leta, kljub temu, da so bile totalno nepotrebne. Za vozila, promet in nenazadnje za nas voznike pa tudi povsem nekoristne… Kakšen dodaten bonus so pa, na primer, še predstavljale, razen konkretnega udarca po žepu?!
V naslovu tokratnega bloga postavljam enačaj med Patrio in Mirageom. Torej, če je Patria = Mirage, velja seveda tudi obratno, da je Mirage = Patria. V povezavi z zadevo “Patria” sta mi od angleškega prevoda besede “mirage” najbolj všeč varianti “privid” in “blodnja”, ki zgovorno ponazarjata vso bedo in primitivnost argumentov, na katerih je tožilstvo zgradilo svojo famozno obtožnico. V povezavi z “Mirage-om” samim pa je najboljši slovenski prevod te besede vsekakor “prevara”, ki smo je bili deležni vsi, ki smo tri ali štiri leta pri registraciji vozil plačevali še ta sleparski “harač”…
Zaradi padca Ropove vlade je padla tudi skrita pogodba med njegovo vlado in Sistemsko tehniko. Če bi Ropova vlada nadaljevala tudi mandat 2004-2008, bi dobili pa tudi povsem enak rezultat, kot v primeru Mirage, le zneski bi bili stokrat višji. Ker pa je zmagal Janša, se je torej morala zgoditi pa še Patria…
Mirage-u povsem podoben primer je, recimo, Marjan Kramar in njegov milijon evrov nagrade za uspešno vodenje NLB!? Tam sploh ni moglo priti do kakšne revizije pogodbe in, posledično, do kakšnih utemeljenih in sploh izvedljivih zahtev po vrnitvi tega neverjetnega zneska. Že prej omenjena kratkotrajna Bajukova vlada, kot tudi obe Janševi, da o prvi, Demosovi, sploh ne izgubljam besed, so imele to “srečo”, da v vseh svojih mandatih niso bile pripuščene niti do glavnega vhoda v NLB, kaj šele, da bi imele pregled nad njenim dejanskim poslovanjem – čeprav je država še danes lastnik banke… Zato niso mogli imeti niti pojma, kaj vse zajema pogodba o Kramarjevi “uspešnosti”, kaj šele, da bi jo lahko postavljali pod vprašaj. Če sklepam po zgodbi z Mirageom, ne bi bilo čudno, če bi bila pogodba napisana tako, da Kramar dobi milijon, če bi mu kdo to spodbijal, bi dobil pa dva… Tisti tovariš prvi nadzornik NLB, se pravi, predsednik nadzornega sveta NLB, je bil takrat Anton Žunič, sicer državni sekretar na finančnem ministrstvu. On je podpisal tisto nagrado, pa ga je kdo kaj vprašal po tem? Kje je pa danes ta tipo, ali se mu je skrivil en sam las na glavi? Kolikor jaz vem, ne, sploh se pa folk ne utruja s takimi zadevščinami, pravosodje pa še manj…
V Muri imajo te dni spet probleme, oziroma, kdaj jih sploh niso imeli, po tistem, ko je od tam odšel nedotakljivi direktor Kuharič? Trenutno se to imenuje skupina Aha Mura, sedanja lastnika sta jo kupila za bagatelo, obljubljala vse mogoče, projekcija števila na novo zaposlenih je šla kar v tisoče… Lastnika sta od države pokasirala nadomestila za zaposlene, ki sta jih ohranila, sedaj jih je menda pa kar 300 preveč!? Dotacije zanje sta dobila, ali jih bosta sedaj tudi vrnila, če jih bo jutri pa 300 na cesti? Malo morgen; vsa znanost je pač v pogodbah med lastniki in vlado. Poudarek je na “vlada”, ne na “država”, kajti na nek način smo vsi država, tudi jaz sem, pa kljub temu ne jaz ne drugi običajni državljani nimamo blage veze o tem, kakšne medsebojne pogodbe imajo podpisani glavni igralci in kaj vlada počenja v mojem (našem) imenu… Tako v tej kot tudi v prej omenjenih zgodbah…
V opisanih primerih je namreč vse znano: kdo, kdaj, kje, s kom, koliko, za koliko… Pa nič, nobene preiskave, nobene ovadbe, nobene tožbe, nobene obtožbe, ničesar. Pri Patrii, nasprotno, ni znanega nič: neugotovljen dan, neugotovljen način (komunikacijski, sicer – to je tudi ena glavnih Ferlinčevih modifikacij bleščeče Zobec-Hrastarjeve obtožnice), kraj je prav tako neugotovljen, obstaja samo obljuba nagrade (nedokazana, seveda), in še to za druge, ne za obtoženca ,… Pa kaj?!
Pravosodni teritorij je označen; ve se, čigav je in komu že 70 let pripada. Obsodba je že napisana. Janša bo spoznan za krivega, ostali pa sploh niso pomembni. So zgolj kolateralna škoda in karkoli jih bo že doletelo, jih bo zato, ker so pač tam… Vsakršne dvome glede obtožnice se odpravi na način znanega UDBovskega lingvista, ki je nekoč “špecal” (verjetno mu bolj ustreza izraz v stilu njegovega takratnega zveznega delodajalca, “cinkaril” je torej) slovenske izseljence v Londonu, danes pa sedi v slovenskem parlamentu in nas vse skupaj uči demokracije. “Pomisleke glede Janševe obsodbe otresimo z ramen kot nadležen prhljaj…!”, bo, slovnično in lingvistično izpiljeno, verjetno trobil vsakomur, ki ga bo pripravljen poslušati…
Trobentali bodo tudi partijski čistuni tipa Kučan, Janković, Stanovnik, Türk, Forum 571, Stepišnikov gang, in podobni. Obsodilna sodba je namreč napisana njim na čast. Da bodo lažje zahtevali, da se Janša dokončno umakne iz slovenske politike (“…saj je vendar obsojen…”). Tako kot so doslej bluzili, da je “…v postopku pred sodiščem…”, zato baje ne bi smel ničesar… Da ne govorimo še o pravnomočnosti morebitne sodbe, če do nje potem nekoč sploh pride. To je zanje seveda povsem irelevantna stvar. Merila in standarde postavljajo sproti; za vsakega posameznika posebej se čutijo poklicanega, da ga oni uvrstijo, kamor mislijo, da sodi…
…To se bo dogajalo, dokler bomo slovenski domorodci mirno gledali, kako rdeči plenilci še vedno nemoteno označujejo naš skupni pravosodni teritorij, ga markirajo, se drgnejo ob mejne oznake, praskajo po njih z grabežljivimi kremplji, se valjajo in puščajo svoj prevladujoči vonj tam okrog, polulajo kakšno lokalno dominanto, ali na njej pustijo izločke svojih ideoloških žlez, pustijo kakšen rdeč kakec na vidnem in izpostavljenem mestu, skratka, dokler jim bomo to dopuščali, bo vse skupaj še naprej eno samo veliko sranje…