Sodim v generacijo, ki je v takratnem Titovem socializmu in komunizmu preživela prvih 40 let svojega življenja. Po nekaterih splošnih in povsem ohlapnih merilih, temelječih zgolj na običajni statistiki, naj bi bila to približno polovica “naše” življenjske dobe. Ko sem se začel bolj zavedati vsakdanjega življenja in njegovega ritma in zato začel tudi razmišljati o njem, sem bil, recimo temu “mulc” v zadnjih razredih osnovne šole in potem, v nadaljevanju, v gimnaziji. Iz časa, ko sem bil torej mladenič, ki še ni imel volilne pravice, se spominjam družinskih izkušenj s tistim režimom. Zaradi “sočnih” in zelo konkretnih komentarjev se spominjam predvsem očetovega odnosa do socializma, ki nam je takrat vladal. Zato vem, da on takrat sploh ni poznal “svojega” delegata, ki so si ga takrat izvolili na tistih “kot da” najbolj demokratičnih in “oh in sploh…” volitvah. Pa seveda ni bil edini, to je bila značilnost takratnih starejših generacij nasploh. Državljani z volilno pravico so se masovno in zelo disciplinirano udeleževali vseh takih volitev, mediji pa so vzdihovali in koprneli od sreče, ker je bila udeležba malodane vedno sto procentna. Zaradi vseh predhodnih zakulisnih manipulacij, ki so rezultirale v postavitvi “pravega” kandidata na volilno listo, je bila udeležba volivcev praktično nepomembna. Tip, ki ga je Partija pač določila za delegata, je bil izvoljen, pa če so volitve bile, ali pa jih sploh ne bi bilo… Tisti delegati so nas državljane potem zastopali v socialistični skupščini socialistične republike Slovenije, predhodnici današnjega parlamenta. Ti ljudje pa tam niso delali drugega, kot z dvigom rok disciplinirano in vedno z rezultatom 100 % ZA potrjevali sklepe, ki jim jih je že prej servirala Partija skozi razne oblike njene organiziranosti, delovanja in vseprisotnosti.
S svojo polnoletnostjo sem dobil tudi volilno pravico. Moje izkušnje z “mojim” delegatom, ki me je zastopal v republiški skupščini, so bile povsem identične očetovim, ali pa, recimo, vsem v družini, oziroma kar večini navadnih državljanov. Vsake volitve do začetka 90. let so potekale po istem receptu. Dobili smo delegata, ki nas je “zastopal” v republiški skupščini, čeprav nismo vedeli ne kako se piše, ne kako mu je ime, ne kaj dela tam “v našo splošno korist”, se pravi, “v korist delovnega ljudstva Socialistične republike Slovenije”.
Ko so družbene spremembe oplazile tudi Slovenijo, smo sicer dobili slovensko različico demokracije, z njo večstrankarski sistem in s tem na volitvah možnost, da damo svoj glas tistemu, komur res hočemo. No, ta praksa se je potem z aktivnim delovanjem levičarskega političnega podzemlja kmalu spremenila v volilno abstinenco, ki je na vsakih volitvah večja. Udarni slogan tega podzemlja, namreč, “…saj so vsi isti…”, se je na Slovenskem izredno uspešno prijel, in to predvsem pri tistih, ki jim je bil sploh namenjen, to je, volivcem “ne levih” strank. Ti isti volivci, ki so v času socializma stali v vrsti pred voliščem že 10 minut pred 7. uro zjutraj, so se zdaj z obema rokama oprijeli izgovora, ki jim je bil s “propadom komunizma” hinavsko serviran. “Sedaj smo v demokraciji, zato mi na volitve ni treba iti…” Posledice takega dojemanja demokracije zelo konkretno čutimo in občutimo vseh zadnjih 25 let. In nič ne kaže, da bi se ta miselnost spremenila. Kvečjemu še na slabše gre…
Idejo za gornji strip sem dobil med drugim tudi na podlagi svojih zgodovinskih reminiscenc, ki jih vpletam v pričujoči tekst. V današnjem slovenskem parlamentu, Državnem zboru, sedi krepko čez 30 poslancev stranke SMC. Jaz poznam dva ali tri, tiste najbolj izpostavljene, o ostalih pojma nimam, kdo so. Kdo me torej zastopa, kdo odloča v mojem imenu in kdo mi kroji življenje, o tem se mi niti ne svita. Današnji SMC-jevci, kot seveda tudi vsa ostala leva parlamentarna druščina, so povsem enaki “delegati”, kot so bili tisti iz moje mladosti, iz nekega drugega časa torej. Disciplinirani so ravno tako kot njihovi socialistični predhodniki. Kadar jim ukažejo, glasujejo “ZA”, drugič pa “PROTI”, odvisno, kako ustreza gospodarjem v ozadju. Ali pa obstruirajo, kadar je to najboljša opcija, vendar ne po njihovi presoji, ampak po diktatu. V zameno dobijo udobno in dobro plačano “službo”, oplemeniteno z različnimi dodatki, po prenehanju mandata pa še večmesečno prejemanje poslanskega nadomestila, brez da bi mignili s prstom. Odgovornosti nimajo nikakršne, ker imajo to “imuniteto” podeljeno od svojih gospodarjev. Samo da so pridni in poslušni… Kot so morali biti tudi njihovi predhodniki, socialistični delegati…
Zanimiv bi bil test njihove glasovalne discipline, če bi npr. stranka SDS dala v parlamentarno proceduro predlog, da se Milanu Kučanu podeli red narodnega heroja kot priznanje za vse zasluge, ki jih ima kot glavni osamosvojitelj Slovenije (glej oddajo nacionalne RTV, avtorice Mojce Pašek Šetinc, ki eno uro govori samo o tem…) Glede na obstoječo prakso glasovalnega stroja (poslanske inkvizicije, prosto po Möderndorferju), obstajata dva možna izida glasovanja: 1.) Po lastni presoji, brez direktive iz ozadja, bi poslanci SMC družno glasovali PROTI že samo zato, ker je predlog dala SDS. 2.) Po direktivi ozadja bi sejo OBSTRUIRALI. 3.) Ker pa smo v Sloveniji, bi od dveh možnih variant botri uporabili tretjo in jo promovirali skozi koalicijske inkvizitorje. Domnevati namreč smemo, da ozadje že ne bi izdalo povsem decidiranega ukaza, da se glasuje PROTI enemu od njih…