Zeliščni maršal, drugič

…Vse lepo in prav…Kadar presodim, da si nekdo zasluži pohvalo, mi gre le-ta prav zlahka z jezika…

…Vendar zadeva kar kliče po nadaljevanju, pa ne v tem smislu, da bi polemiziral samo z tokrat bolj izpostavljenim Hoferjem. Niti slučajno ne. Kajti, s povsem enakimi vatli merim prizadevanja prav vseh trgovcev, prisotnih v Sloveniji, kako pridobiti nove kupce, potrošnike, stranke…, skratka državljane, ki bodo v njihovih trgovinah zapravljali denar. Je pa res, da si nekaj več pozornosti zagotovo zaslužijo trgovine, ki imajo svoje lastnike v drugih državah, pa naj bo to Hofer, Spar, Eurospin, OBI, Leclerc, Baumax, Bauhaus, Lidl, Dipo, in podobni. Pa jih ne naštevam zato, ker bi imel kaj proti temu, da so prisotni tukaj. Le naj bodo, kvečjemu še kakšen naj pride, da bo še večja konkurenca. Jaz sem namreč prav toliko star, da lahko iz izkušenj rečem, da sem se dovolj “najedel” in Jankovićevega socialističnega Mercatorja z njegovim monopolom, in njegovega kruha ene in edine vrste, ki smo ga nekoč hočeš-nočeš morali žvečiti, če smo ga hoteli imeti na mizi, ker drugih vrst kruha enostavno ni bilo. Od tu pa do ugotovitve, ki bi nas lahko v tistem socialističnem raju monopolov nekega jutra zlahka pričakala, namreč, “danes pa v Merkatorju ni kruha – torej danes pač ne boste jedli kruha…”, sploh ni bilo daleč… Zato, tuji trgovci, dobrodošli! Kar pridite, in si s svojo ponudbo konkurirajte.

Pomembneje se mi zdi, da ne pozabimo na nekaj preprostih resnic, ki opredeljujejo odnos trgovec – kupec:

  • zgodovina človeštva je (tudi) zgodovina trgovine; ta fraza je sicer obrabljena, vendar “drži”;
  • trgovina je dejavnost, ki živi zgolj in samo za ustvarjanje dobička; to jo opredeljuje in tega ji tudi nihče ne oporeka; to usmeritev občasno kritizirajo ad hoc populisti zaradi svojih kratkoročnih, sebičnih in hinavskih ciljev;
  • zato trgovina ni ne Rdeči križ, ne Karitas, ne Human Aid, ne nič podobnega, ker trgovina ničesar ne daje zastonj; nikoli nikomur ničesar ne “šenka”; če bi to delala, bi propadla, ker bi na neki točki samo sebe razdala;
  • domača vodstva tujih trgovskih hiš se morajo že “zaradi miru v hiši” do pikice natančno držati vseh zakonov, ki veljajo na slovenskih tleh; pa če so nekateri še tako butasti, da tam v tujini sploh nikoli ne bi veljali; če tovrstna slovenska zakonodaja tujcu nudi nekaj, česar v svoji domovini nikoli ne bi dobil, toliko bolje zanj; poslovodstva zagotovo namerno hodijo po ostrini britve; če nekdo tvega in brez posledic stopi pa še malo na “napačno” stran, je to zgolj dodatna korist za firmo in bonus za njegovo osebno kariero; take primere smo v Sloveniji že imeli, vendar, ker jih mediji ne pogrevajo, se v skladu z domačo medijsko prakso torej sploh “niso zgodili”;
  • trgovci eden drugemu gledajo pod prste; ko si nekdo izmisli nekaj novega, vsi ostali to ponovijo za njim, le v različen celofan to zavijejo in nato prodajajo kupcem; velikokrat nam tako prodajajo zgolj “muda za bubrege”, kot smo rekli pri vojakih; na primer: trgovec sklene, da “če uni prodaja liker Marshal, ga bom pa še jaz…”; tretji trgovec reče: “če una dva prodajata liker Marshal, ga bom pa še jaz…”; četrti trgovec se odloči enako… itd., itn.;
  • “kupec je kralj” – še ena oguljena fraza, v imenu katere se delajo analize trga, ankete, projekcije, ipd.; rezultati se potem promovirajo kot “odgovor na povpraševanje kupcev”; ti odgovori pa so potem artikli na prodajnih policah, katere nato trgovci agresivno vsiljujejo kupcem, ker je bojda točno tisto najboljše zanje;
  • to je podobno večni in namerno nerazrešeni dilemi glasbenih urednikov na radijskih postajah, ki je bila v času moje mladosti še posebej aktualna: ali je neka skladba hit zato, ker jo oni toliko vrtijo, ali pa jo morda toliko vrtijo zato, ker je hit?; Pa je bila zadeva seveda zlahka razrešljiva – kot običajno se je nazadnje vse končalo pri denarju…
  • “pod tem soncem” je ni ne agencije ne specializirane firme, ki se ukvarja z analizo trga, da bi na podlagi svojih tako pridobljenih rezultatov kredibilno ugotovila, da povpraševanje kupcev kaže na to, da je treba proti koncu leta postaviti na police zeliščni liker Marshal, v omejeni količini, v omejenem času prodaje in brez ponovitve le-te, ker naj bi “analize” kazale, da bo po dveh ali treh mesecih zanimanje kupcev zamrlo – božični in novoletni čas sta tukaj edino relevantna dejavnika, ne pa neke “kot da” raziskave trga;
  • v Sloveniji je Tito še vedno ikona; za marsikoga še umrl ni; zato se tu dobro prodaja vse, kar ima vsaj malo zveze z njim; pa je tako tudi v tujini, v matičnih državah tujih trgovcev, ki imajo svoje trgovine v Sloveniji? Zagotovo ni! Zakaj mora biti torej pa tu pri nas? Tudi zato, na primer, ker je Tito tu v Sloveniji tako rekoč uzakonjena komunistična ikona, drugod po Evropi je komunizem povsem izenačen s fašizmom in nacizmom, zato trgovci tam ne reklamirajo izdelkov s podobo Mussolinija in/ali Hitlerja…če smo pa Slovenci taki bedaki, da zakonsko dovoljujemo čaščenje Tita, ga lahko pa tudi tuji trgovci uporabljajo za povečanje svojih dobičkov, a ne?! Prosto ko pasulj, bi rekli včasih…
  • saj ponudbo bi trgovci lahko mimogrede internacionalizirali in v tujini, v matičnih državah pri sebi doma, prodajali, npr.:
  • rdeči kondomi znamke “Lenin” – ta sifilitični norec je povzročil smrt več milijonov Rusov;
  • shujševalni jogurt “Generalisim Stalin” – v 30. letih 20. stoletja je zaradi umetno povzročene lakote, ki jo je sprožil njegov zločinski ukaz, v Ukrajini umrlo 14 milijonov ljudi, pretežno kmetov, ker jih je kot kulake, sovražnike komunizma, hotel z lakoto dobesedno iztrebiti;
  • ker v vseh trgovinah že povsem prevladuje kitajska roba, bi lahko prodajali specializirane pohodne palice znamke “Veliki vodja Mao Ce Tung” – med tako imenovanim “dolgim pohodom”, prav tako v 30. letih prejšnjega stoletja, je pod njegovim vodstvom umrlo 80 tisoč udeležencev, ki jih je gnal sem ter tja po Kitajski; sam je seveda čemel nekje “na toplem” in se ni potikal z njimi tam okrog;
  • trpežna zelena trava za trato okrog hiše, znamke “Kim Il Sung” – Severni Korejci morajo jesti travo, ker drugega nimajo; imajo pa atomsko bombo, ki jo je zahteval ta diktator;
  • kvalitetna pasja hrana znamke “Stric (Kim Jong Un)” – ta severnokorejski diktator je svojega strica baje vrgel med podivjane lačne pse, ki so ga živega raztrgali;
  • umetno gnojilo za poljske pridelke znamke “Pol Pot” – ta nori kamboški Rdeči Kmer je ukazal pobiti 200 tisoč Kambodžanov na tamkajšnjih “poljih smrti”;
  • avtomobilski oldtimerji znamke “El Comandante” – kubanski norec Castro je dovolil prodajo avtov, vendar po tako noro visokih cenah, kot je nor on sam;
  • skupni imenovalec vseh teh predlaganih internacionalnih trgovskih znamk so komunistični diktatorji; prav vsi našteti so (bili) poleg tega še množični morilci in psihopati. Če tuji trgovci v Sloveniji lahko prodajajo zeliščni liker, poimenovan po “domačem” diktatorju in morilcu, ki  ima na vesti “samo” nekaj sto tisoč žrtev, naj v svojih domačih državah prodajajo pa enega ali več artiklov iz zgoraj predlaganega “kominternovskega” asortimana. Zakaj pa ne? Vsa tukaj predlagana imena novih blagovnih znamk so iz povsem istega ideološkega gnezda kot Tito, nekateri so bili celo njegovi sodobniki…
  • to bi bilo sicer zavzemanje povsem konkretnih političnih mnenj in stališč, kar pa se za trgovce baje ne spodobi in to z gnusom zavračajo. Kot da poimenovanje zeliščnega likerja po Titu pa ni promocija točno določenega političnega stališča in vsiljevanje konkretnega političnega mnenja!? Lepo vas prosim…!

Koliko bomo dopustili tujim trgovcem, da se bodo norčevali iz nas tu doma, je odvisno pa zgolj in samo od nas samih.

Nekateri kljub vsemu še vedno vemo za Janeza Vesela Koseskega, poznamo njegovo “opozorilo” rojakom Slovencem: “Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti”…, in ga tudi upoštevamo…

Pri čemer nam mora biti jasno, da tisti “klasični tujci” niso samo tisti, ki so doma severno od Karavank ali zahodno od Soče; tudi tisti južno od Kolpe so, tisti na Balkanu. Tisti so še bolj vredni naše pozornosti, ker je to naša nekdanja “južna braća”. Mladi ne vedo več, kako se je v času bratskega socializma in komunizma “delilo” v Jugoslaviji. Obstajal je vic, da ko nekdo z juga reče: “To bomo seveda delili kot običajno, po bratsko”, Slovenec odgovori: “Ne, ne bomo po bratsko, ampak fifty-fifty”… Vedno pa je seveda zmagal “bratski princip”, saj je bil tako rekoč uzakonjen. Če drugod ne, pa v tajnih uradnih listih SFRJ… Ker je bilo včasih v Jugoslaviji pod “Marshalom” Titom pa vendar tako fajn…