Contradictio in adiecto

…Lahko pa tudi “Contradictio in terminis”…

Na podlagi enega teksta bom namreč poskusil izpeljati obe varianti omenjenih besednih figur…

Večkratni ogled TTX strani je edina stvar, ki bremeni mojo, sicer vsak mesec plačano “RTV naročnino”. Ostalega programa ne bi spremljal niti pod grožnjo smrtne kazni, kar sem na tem blogu tudi že omenil. Tako, da je večji del od tistih 12,75 € popolnoma “stran vržen denar”… Dokler ne bomo dosegli, da bomo plačevali samo tisto, kar dejansko koristimo (gledamo), ne pa, da nekaj plačujemo že samo zato, ker imamo v bajti elektriko… Da ne omenjam, da slovenske ovce s to “naročnino” izdatno financiramo tisti napajalnik tam čez cesto, imenovan Bangladeš, kot tudi ultralevičarsko, ortodoksno komunistično vodstvo javne hiše, ki skupaj z udarnim odredom izbranih rdečih novinarjev sicer trpi za vse hujšo ideološko, akutno  progresivno levičarsko inkontinenco…

Danes, torej v nedeljo dopoldne, sem tako na strani 142 TTX-a lahko prebral novico o smrti vietnamskega generala Giapa. Tekst je povsem enostranski, manipulativen, ideološko napihnjen in lažniv, primitiven skratka, zato ga tukaj sploh nočem citirati. Kdor ga želi videti, ga bo verjetno že našel v kakšni internetni arhivski strani RTV SLO, če obstaja.

Zato pa sem ob približno 11.30 uri poslal na naslov mmc-uredniki@rtvslo.si, e-mail sledeče vsebine:

Spoštovani,

na trenutni 142 strani TTX-a berem novico o slovesu od »rdečega Napoleona«. Med vso ostalo hvalo, ki jo pojete pokojnemu, omenjate tudi njegove zasluge za zmago nad »ameriškim okupatorjem«. Glede na meni znana zgodovinska dejstva in moj osebni zgodovinski spomin, če smem tako reči, je bila situacija tam gor v Indokini v tistem času sledeča: Vietnama sta bila dva, Severni in Južni; meja med njima je potekala po 17. vzporedniku. Oba Vietnama sta bila vsak zase samostojna država z vsemi atributi mednarodno priznanih držav. Pokojni general Giap  je bil general severno vietnamske vojske in je bil poveljujoči strateg severne države, torej Severnega Vietnama. Te države pa Američani nikoli niso »okupirali«, napadali so jo samo z letalskimi napadi, torej, iz zraka. V nekem obdobju vietnamske vojne so imeli celo zelo restriktivno prepoved napadanja »kar tako«, in so imeli natančno določeno, kje in kaj sploh smejo napadati. Kakorkoli, s pehotnimi četami niso nikoli prestopili 17. vzporednika z namenom, da bi tam gori tudi ostali in, po vaše, igrali tam vlogo okupatorja. Je pa severno vietnamska vojska izdatno napadala svojo južno sosedo, kar je seveda vodilo v krute spopade s tamkaj (na jugu!) stacioniranimi ameriškimi in domačimi, južno vietnamskimi enotami. Če že nepremišljeno uporabljate besedo »okupacija«, jo lahko mirne duše in povsem suvereno »obesite« tudi severno vietnamski strani. Spomnite se samo zloglasne novoletne ofenzive Tet na začetku leta 1968, Ho Ši Minhove poti, in podobnega. Nič pa vam ne bi škodilo, če bi poleg tega še vseeno malo pogledali še v Wikipedijo. Jaz govorim to »iz glave«, ker sem že toliko star, da se imam lahko za sodobnika teh dogodkov. Torej, še »iz tistega časa« sem, kar pa vi zagotovo niste; čeprav vas (urednika teh novic) ne poznam, si upam trditi, da ste premladi, da bi poznali dejansko zgodovino tistega, o čemer v »rdečem Napoleonu« sicer z neko avtoriteto poznavalca pišete.
S spoštovanjem!

Odkrito povem, da povratnega e-maila sploh nisem pričakoval, zato me ne čudi, da še sedaj, ko pripravljam tekst za objavo, to pa je že ponedeljek zjutraj, odgovora ni. Tudi tišina je včasih zelo zgovorna, ali, kot bi rekel naš Cankar, “tišina je bila taka, da je vpila do nebes”… To bi bila torej prva obljubljena varianta besedne figure na gornji e-mail: “Contradictio in adiecto”, po naše, “Protislovje samemu sebi”, oziroma, “Protislovje v izrazu”, tukaj npr. “Kričeča, vpijoča tišina”… Občutek, da urednik očitno nima tehtnih argumentov, s katerimi bi “povozil” moje opozorilo, zato molči in ignorira moj mail, je pa tudi nekaj vreden. Nekaj mesečnih RTV naročnin prav gotovo…

Se pa mladi urednik očitno strinja z definicijo vojne, kakršno so mi vbijali v glavo moji socialistični učitelji, predavatelji, “tovariši” in “tovarišice”, skratka, v času mojega šolanja, pred 40 ali še več leti. To definicijo smo morali znati kot očenaš in jo natančno interpretirati, kadarkoli smo bili vprašani. Za pridobitev pozitivne ocene smo se jo seveda nadudlali “na pamet”, bila je pa prav tako neumna in primitivna že takrat, kot je še danes, in že takrat smo jo za tako tudi imeli, sicer le potihoma, pa vendar. Skratka: “Vojne se delijo na pravične in nepravične. Pravične vojne so vse narodno-osvobodilne vojne in vojne za osvoboditev izpod kolonialnega in imperialističnega jarma. Nepravične pa so vse kolonialistične, imperialistične, kapitalistične, osvajalne in zavojevalne vojne”. Konec citata…

Letos mineva tudi točno 40 let, ko sem šel k vojakom. Od maja do septembra sem bil rekrut v Puli, okrog 20. septembra pa sem šel v prekomando, na ladjo v Split. Slabega pol meseca smo bili v Splitu, ko je v začetku meseca oktobra izbruhnila tako imenovana Jom Kipurska vojna med Izraelom na eni in združenimi Arabci, predvsem Egiptom in Sirijo, na drugi strani. Ravno v takem času kot je danes, je ta vojna še trajala, pozneje je kulminirala z znamenitim prodorom tankovskih enot, ki jih je vodil takratni general Ariel Šaron, ki je sedaj že mnogo let zaradi možganske kapi v komi in je v tem pogledu pravi medicinski fenomen, ker še vedno živi, kljub žalostnemu zdravstvenemu stanju, v katerem se nahaja. Šaron je s svojimi tanki prodrl čez Sueški prekop in obkolil celotno egiptovsko tretjo armado zahodno od prekopa, kar je na koncu pripeljalo do prekinitve bojev in pozneje podpisanega miru na znamenitem 101 kilometru na Sinaju. Kar hočem povedati, je to, da so nas takrat na tisti znameniti “politički nastavi” podoficirji in oficirji prav tako dresirali in indoktrinirali s tistimi pojmi o pravični in nepravični vojni, pri čemer je po uradni doktrini takratne JNA Izrael seveda vodil nepravično vojno, Egipt, Sirija in nekoliko tudi Jordanija, pa pravično.

Poleg tega nam je “stariji vodnik”, čigar žena je bila glavna medicinska sestra v vojaški bolnišnici v Splitu, pripovedoval, kakšni reveži so tisti arabski tankisti in drugi ranjenci, ki so jih masovno vozili v Split in druge vojaške bolnice po Jugoslaviji na zdravljenje. Da je pri tem obvezno dodal še svoje podcenjevalno in primitivno mnenje o nas, njemu podrejenih mornarjih: “…ma šta vi…kakvi ste vi uopšte vojnici…vi ste papuče a ne vojnici…vi pojma nemate, šta to znači ratovati…da bi vi samo videli one spaljene i probušene bednike tamo u krevetima…”, nas ni začudilo, ker smo pač poznali njegov ego in na daleč viden kompleks večvrednosti… – Pa tistih ranjencev zagotovo tudi on ni videl, govoril ja samo tisto, kar je slišal od žene, doma, koliko “svojega” je še dodatno “naložil”, smo si lahko pa samo mislili, poznavajoč ga…

To pripovedujem v opozorilo, da kadar boste slišali, kako je bila Jugoslavija z Izraelci oziroma judovsko državo skozi celotni njen obstoj, od leta 1948 dalje, njena največja prijateljica, zaveznica, podpornica,  sodelavka in kaj vem še kaj, se spomnite teh vrstic. Izrael je bil vedno ožigosan kot sovražnik Jugoslavije, ker se je vojskoval z Arabci, prijatelji Jugoslavije… Pa še Američani so bili poleg vsega njegovi največji zavezniki, kot so še dandanašnji…

Kot tudi ni bila Jugoslavija prijateljica Južnega Vietnama, kajti “tega so podpirali imperialistični Amerikanci”, ampak je bila bivša Juga tesna zaveznica Severnega Vietnama, “ker je bil komunistična država kot je tudi Jugoslavija, njegovi zaveznici sta bili pa prav tako komunistični državi Kitajska in Sovjetska zveza”, veliki prijateljici Jugoslavije in tovariša Tita…

Amerika in Južni Vietnam sta po tej doktrini prav tako vodila nepravično vojno, Severni Vietnam in partizanski Vietkong na jugu pa pravično.

Da je Jugoslavija oskrbovala tako Arabce kot Severne Vietnamce z ogromnimi količinami orožja, je bila seveda mantra, ki smo se je pri politički nastavi do onemoglosti naposlušali. Ob tem, da smo se mi “šli vojake” z ničvrednimi puškami M 48, od katerih bi vsaka imela večji učinek, če bi jo morebitnemu sovražniku vrgel direktno v glavo, kot pa da bi streljal z njo nanj. Takrat moderne polavtomatske puške smo lahko gledali pa samo od daleč, ker so “u sošcima” stale na razpolago samo desetarjem; bog ne daj, da bi se je kdo pa še dotaknil… desetarji pa so se hvalili, kako Arabci uspešno streljajo na Izraelce z njimi… Uradno pa je bila Jugoslavija seveda neuvrščena in neblokovska in se ni vtikala v zadeve drugih držav… Kot da bi še ravnokar poslušal kakšnega Danila Türka, ali pa Iva Vajgla, recimo…

Druga varianta obljubljene besedne figure bi bila torej pa “Contradictio in terminis”, to je, kombinacija besed, katerih pomen je v nasprotju ene z drugo, npr.: leseno železo; kvadratno kolo; tekoči led; pa tukaj omenjeni Pravična in nepravična vojna… Katera vojna je pa lahko sploh pravična?! Poleg tega imamo po tej definiciji lahko eno in isto vojno, ki je enkrat pravična, drugič pa nepravična; odvisno, s katerimi ideološkimi očali jo gledamo… Noro, kajne da? Tudi to je bila Jugoslavija, veste…

Za malo “dodane vrednosti” naj prispevam pa še tretjo varianto, ki niti ne vem, kako bi jo poimenoval:

Ko sem imel jaz približno toliko let, kot jih imajo danes po moji oceni uredniki na MMC-ju, ki ignorirajo moj e-mail, torej med 20 in 30, so me s pravičnimi in nepravičnimi vojnami pumpali, masirali in utrujali predavatelji, ki so bili stari, recimo, okrog 60 let…

Danes, ko jih imam sam 60 in nekaj, me z malo drugačnimi izrazi, ki imajo v končni fazi pa povsem isti pomen, masirajo, utrujajo in poskušajo indoktrinirati pa mladeniči in mladenke, stari med 20 in 30… Kako neverjetno slovensko to zveni, kajne?!

Omenjena mladina je vsekakor unikaten, avtohtoni slovenski ideološki proizvod, sodobna varianta medijske ždanovščine na slovenski način, sam jo poimenujem gaberščina… Slavko Gaber in rezultati njegove LDS-ovske “obdelave šolskega polja” so prisotni tu med nami v vsej svoji ideološki veličini… Za domovino iz Titotam naprej! Slava mu! (Gabru, mislim…)

P.S. V trenutku objave gornjega teksta, torej danes, v ponedeljek ob 07.55, je vest o smrti “rdečega Napoleona” še vedno na TTX-u, tokrat na strani 146. V isti obliki in vsebini, kateri na tem blogu oporekam.