Indecent supporters

…Z naslovom seveda cikam na film Indecent proposal, zato tokratni “post” tudi naslavljam v angleškem jeziku…

…Le da bodo namesto prelestne Demi Moore v glavni vlogi neki drugi kalibri. Konec koncev si filmska lepotica niti slučajno ne zasluži uvrstitve v takšno druščino…

Na tem blogu sem že večkrat omenil, da slovenskih rdečih dominantnih medijev že dolgo ne spremljam več. Niti pod grožnjo smrtne kazni se ne bi spravil h gledanju, poslušanju ali branju teh primitivnih trobil, ki zavzemajo dobrih 99 % tukajšnjega medijskega prostora. Kljub temu je v aktualni dobi elektronskih komunikacij na voljo še vedno dovolj kredibilnih virov, da se lahko, kadar me zanima, poučim o vseh relevantnih novicah in dogodkih, ki vsakodnevno pretresajo mojo ljubo domovino Slovenijo.

Tako so začeli te dni polagoma, dozirano, spuščati v javnost novice, da komunistični botri, strici in tete pripravljajo ustanovitev neke nove leve stranke pod vodstvom mlajšega Kardelja. Ali pa “prijateljski” prevzem Jankovićeve. To je  pravzaprav vseeno, saj gre v obeh primerih predvsem za osebno promocijo mladega Kardelja kot “nov obraz v politiki”… Vprašajmo se raje, kdaj že se je mladi Kardelj “odločil”, da ne bo več kandidiral za vodjo računskega sodišča? Za pozabljive: to je bilo okrog 20. marca letos; ko je najprej sporočil, da bo ponovno kandidiral, čez par dni je sporočil, da pa ne bo… Pa koliko peska je ob nesebični pomoči rdečih medijev nato zmetal v oči naivne javnosti, ko se je trudil s “pojasnjevanjem”, zakaj se ni odločil za nadaljevanje “računske” kariere… Vse to je zgolj še en dokaz v potrditev mojega prepričanja, da javnost izve za take načrte z zamikom najmanj pol leta, raje pa še več… Tako, da je to, kar nam je sedaj servirano kot novica dneva ali tedna, zgolj še en zvarek iz Kučanove udbomafijske alkimistične delavnice… Ki je začel brbotati že precej pred “računsko” odločitvijo… Nakar je potem, v nadaljevanju tega alkimističnega postopka, v skladu s tajmingom, mladi Kardelj zgolj še “abdiciral”… Sedaj pa samo pridno in ubogljivo igra svojo vlogo naprej, po že zdavnaj napisanem scenariju…

Z njegovo trenutno vlogo se sploh ni vredno obremenjevati. Kot oseba je zgolj še en artikel več iz partijske zaloge bolj ali manj hitro pokvarljivega blaga, ki se ga po uporabi brez pomislekov enostavno zavrže… Mnogo resneje bi se morali posvetiti podpornikom “njega”, oziroma, podrejeno, njegove “nove” stranke… In predvsem o teh podpornikih bi morali volivci razmišljati, jih ustrezno ovrednotiti in jih nato uvrstiti tja, kamor sodijo… Dokler je še čas…

Zanimivo je, da smo doslej zvedeli samo za dva “potencialna” podpornika, drugih še ni na vidiku, vsaj za javnost ne. Govorim seveda o obeh zdravnikih, dr. Breclju in dr. Bešič Loredanu. Toliko različnih informacij, dezinformacij, demantijev, izjav, zanikanja teh izjav, popravkov, in podobnega, kot se je že v tem kratkem času “obesilo” na ta dva visoko izobražena strokovnjaka, me samo utrjuje v prepričanju, da gre zgolj za še eno manipulacijo, ki naj slovenske volivce v končni fazi spet prepelje žejne čez vodo… Kar še zdaleč ne bi bilo prvič, zadnjič pa tudi ne, se bojim… Posebej še, če upoštevam pregovorno naivnost, pišmeuhovstvo, popolno ideološko deformiranost, predvsem pa mentalno lenobo (pre)velikega dela slovenskega volilnega telesa…

Zakaj ravno oba zdravnika? Enostavno zato, ker se v takih primerih pri Slovencih sproži tisti podzavestni pogojni refleks, da so zdravniki izobraženi, visoko kultivirani in šolani ljudje, ki si že zato brez pomislekov zaslužijo vse spoštovanje. Večinoma je to verjetno tudi upravičeno, čeprav nam po drugi strani eno samo dopoldne, preživeto v čakalnici običajnega zdravstvenega doma, ali pa pred neko specialistično ordinacijo na Polikliniki, akterje tega istega zdravniškega poklica lahko prikaže v diametralno nasprotni luči. Ti isti Slovenci, ki zdravnike tako spoštujejo in občudujejo, ko se spuščajo v politiko, so jih po drugi strani, v debatah v omenjenih čakalnicah, včasih sposobni brez razmisleka uvrstiti med domala najslabše primerke človeške vrste (naduti, koruptivni, važni, nesposobni, nestrokovni, malomarni…). Skratka, nezadovoljni pacient zvali nanje vso krivdo za težave, ki ga trenutno pestijo tam pred tisto ordinacijo. Ko bo katerikoli zdravnik zaplul v politične vode, ga bo pa isti nezadovoljni pacient seveda brez pomislekov volil. Osebno to poimenujem “pokvarjen rezultat pokvarjene medijske propagande”…

…Da sta se omenjena zdravnika dala v medijske zobe, je njuna suverena odločitev. Brez njune privolitve ju tam seveda ne bi bilo. Zakaj sta se odločila za to, pa vesta zgolj sama. Vendar pa so ena neizogibnih posledic njune medijske izpostavljenosti zato tudi špekulacije, ki skušajo izslediti vzroke za tovrstno odločitev. Nekje na spletu sem na primer naletel na zapise, ki ju povezujejo z Zemljaričem, oziroma, enega omenjajo v direktni zvezi z njim, enega pa preko “korupcijskega” šefa Klemenčiča, kar je pravzaprav eno in isto. Če sta se res znašla v tej druščini, tam bodisi iščeta vplivno pomoč, ki jo bosta odslužila nekoč v prihodnosti, ali pa morata s podpiranjem Šoltesa odslužiti neke pretekle, že porabljene “bonitete”… Vsekakor takšno “frčanje v Zemljaričevi jati”, če je res, pomeni, da brez razloga že nista tam… Italijani pravijo temu “Chi pratica lo zoppo impara á zoppicare” (Kdor hodi s čotastim bo tudi sam čotal)…

…Kdo se še spomni zloglasnega Jelinčiča, ki je bil državnozborski poslanec natančno toliko časa, kot ga je tam potrebovala leva nomenklatura, udbomafija, in mu ves tisti čas nudila ogromno medijsko podporo in promocijo? Jaz se ga spomnim, s tem v zvezi pa še izjave nekega gospoda, ki je živel in delal v Ljubljani, kjer je imel na voljo dostop do neprimerno več kvalitetnih informacij, kot smo jih bili kdajkoli deležni mi tu doma, “v provinci”. Verjetno je že 20 let od takrat, 18 pa zagotovo, ko je v neki družbi med zanimivo debato navrgel, “…ko bi vi samo vedeli, koliko zdravnikov podpira Jelinčiča…” Opazka je imela pričakovan učinek, vsi, ki tega nismo poznali, smo namreč osupli in presenečeni ostali brez besed. Tudi takrat je očitno veljala tista o zdravnikih kot uglednih, visoko izobraženih, šolanih, domala v akademski sferi živečih posameznikih, ki si jih zato niti najmanj nismo mogli predstavljali pa še kot neke podpornike in občudovalce tistega udbovskega “baletnika”, pa še vsega ostalega, kar je v svoji predolgi politični karieri zvesto “odigral” na odru slovenskega parlamenta…

Te opazke ne povezujem s tukaj eksponiranima zdravnikoma, ker, kot pravim, od takrat je minilo že skoraj 20 let in sta bila takrat 20 let mlajša, kot mi vsi tudi. Kje sta bila takrat, kaj sta bila in kaj sta delala, me v tem kontekstu sploh ne zanima. Primerjava je dana na relaciji Jelinčič – zdravniki, da bi malo izboljšala slovenski dementni zgodovinski spomin…

Torej, ker sta pristala tam, kjer trenutno sta, me ne bo nihče prepričal, najmanj pa ona dva sama, da ne vesta, v kaj se spuščata, da ne poznata mladega Kardelja, da ne vesta, na kateri politični pol sodi oziroma jima je to vseeno, ker je “novi obraz v politiki”, “strokovnjak”, ki bo postavljal stroko pred politiko, nadalje, da je dr. Bešič Loredan sedaj izpostavljen mobingu in bo šel zato za šest mesecev v Švico, nakar se bo vrnil in mobinga ne bo več?!?!, dr. Brecelj pa plava enkrat sem, drugič tja, tretjič spet drugam – vse to je larifari… Tu se gre zgolj za nabiranje simpatij pri naivnih volivcih, da bodo takrat, ko bo čas, podprli oba dr. zato, ker sta pač dr., kaj bo iz tega iztržil mladi Kardelj s svojo stranko vred, pa volivcev ne bo več brigalo, ker jim bo medijska propaganda že prej obrnila pozornost povsem drugam…

Ker bo kljub doslej povedanemu oba gospoda zagotovo še vedno skominalo po neutrudnem izpostavljanju svoje osebne nepolitičnosti, in bosta v isti sapi prav tako poudarjala tudi nepolitičnost svoje podpore nepolitičnemu mlademu Kardelju, naj mi bo dovoljeno, da ju opozorim, da bom vsa njuna tovrstna prizadevanja presojal skozi poanto svoje čase zelo popularnega vica, ki smo se mu takrat režali že samo zato, “ker je oni vajenec tako rekel…” Tokrat pa upam, da se bo čim več naključnih bralcev tega bloga zamislilo nad to poanto, jo tudi vzelo tako, kot je mišljena, in jo povezalo z gornjim pisanjem. Namreč:

V trgovini se je oglasil možakar, ki je hotel kupiti nek določen artikel. Za pultom je bil mladi trgovski pomočnik, komi (naš dialekt uporablja popačenko “kumidl”), ki je pač uslužno in po pravici odvrnil: “Nimamo… Žal ne držimo tega…” Kupec obžaluje, se zahvali, in odide. Za zaveso v trgovini pa je prisluškoval trgovec, ki je na ta način tudi nadziral, kako se mladi komi uči in privaja trgovskega poklica. Privihral je tja za pult in nadrl mladega pomočnika: “A veš, da nikoli ne smeš reči, da nimamo… Tudi če neke stvari nimamo, pa obrni pozornost kupca ne nek podoben artikel, mu ga predstavi, ponudi, pohvali in naredi reklamo, da ga bo kupil… Nekaj mu moraš prodati, če že pride v trgovino. Kam bomo pa prišli, če bomo samo preprosto odgovarjali “nimamo”; kako bomo pa kaj zaslužili”… Mladi komi si je vzel to kritiko k srcu in pazil, da take napake ne bi več ponovil. Tako je enkrat vstopil kupec, ki je želel kupiti zavojček kondomov. Ker jih niso imeli, je mladi pomočnik, zavedajoč se, da trgovec verjetno spet prisluškuje za zaveso, suvereno nastopil: “Ja, veste, ravno teh kondomov pa na žalost nimamo…imamo pa kaj drugega…predlagam vam, da vzamete nekaj podobnega…na primer, tam imamo zelo kvalitetne ribiške palice…priporočam to znamko”… Kupec seveda jezno izbruhne in nahruli mladega pomočnika, češ, kaj se norčuje iz poštenih ljudi…ki želijo nekaj kupiti za svoj pošteno prisluženi denar…le kje da vidi podobnost med kondomi in ribiško palico, da mu jo tako predrzno skuša vsiliti… Nakar mladi komi odgovori kupcu: “A veste, tovariš, če ne znate fukat, pojdite pa raje ribe lovit…”

Če prej ne, se bo situacija morda malo bolj zbistrila, ko bodo mediji presedlali na Šoltesove glasbene sposobnosti s poudarkom na njegovem igranju bas kitare. Tovrstno medijsko servilnost sem si pod naslovom “Ravi Sholtes” privoščil že avgusta 2010 tukaj, dosedanjo zdravniško podporo njegovi kandidaturi pa nedavno, letošnjega junija tukaj, v stripu, ki sem ga naslovil z “Placebo ideologija”…

…Ko sem že začel s filmom, naj pa še končam z njim… Torej, tudi tokratno “povabilo” je že samo po sebi “nespodobno”, in to zaradi razvpitih ponudnikov, ki ga razpečujejo naokrog, to pa so mlajši Kardelj, njegovi botri, strici in tete iz ozadja…

…Kot sta “nespodobna” tudi oba njegova doslej znana  “podpornika”, o katerih sem se razpisal, ker zelo zgovorno dokazujeta, da so zaradi druženja z mladim Kardeljem tokrat pa res “vsi isti”… Ne glede na to, kaj o tem konkretnem primeru porečejo tisti bedni “vseslovenski vstajniki”… Ali pa ravno zaradi tega…