Poročilo o dogodku, ki ga ni bilo…
Včeraj, 21. decembra je bilo v sklopu muzejskih večerov, ki jih organizira Mestni muzej Idrija, predavanje zgodovinarja mag. Draga Trpina. Tokratna tema je bila “Tolminsko z Idrijo v začetku 16. stoletja po urbarju iz leta 1523”. To je bilo sicer tudi zadnje predavanje v letu 2010 iz omenjenega cikla.
Tako vsebina predavanja kot tudi obvestilo o zaključku jesenskega cikla je bilo ustrezno predstavljeno v različnih lokalnih medijih in s plakati, torej na “krajevno običajni način”. Tovrstno oglaševanje je tako rekoč ustaljena praksa opozarjanja zainteresiranih obiskovalcev in poslušalcev na ta dogodek.
Prav tako je ustaljena praksa tudi poročanje o dogodku in to seveda večinoma takoj naslednji dan. Tudi danes, 22. decembra je bilo tako; poslušalci in / ali bralci lokalnih medijev smo bili takoj obveščeni o vsem, kar se tiče tematike, ki jo je predstavil mag. Trpin.
———————————————————————————————————————-
Pred dobrim mesecem dni, 16. novembra (vsakoletni muzejski večeri se prirejajo namreč enkrat mesečno v sezoni jesen-zima), je bilo v istem ciklu organizirano predavanje prav tako zgodovinarja, takrat g. Jožeta Dežmana, in sicer z naslovom “Brezpotja titoizma”.
Tudi za to predavanje je obveščanje potekalo na zgoraj omenjeni način (plakati po mestu, obvestila v lokalnih medijih, na internetu, ipd.).
Razlika pa je bila glede poročanja o dogodku. Podpisani lahko zatrdim, da ne takoj naslednji dan, kot tudi še nekaj dni pozneje, o tem predavanju nisem zasledil nobenega poročila v nobenem lokalnem mediju. Kot da tega dogodka enostavno ni bilo…
Osebno sem muzejske večere spremljal dolga leta, tako rekoč nobenega nisem zamudil. To prakso pa sem opustil iz preprostega razloga, ker sem se ob neki priložnosti znašel v vlogi predlagatelja neke tematike, za katero sem ocenil, da bi bila zanimiva za obiskovalce, dodatno garancijo pa je dajalo tudi ime in funkcija predavatelja. Na koncu sem bil s strani organizatorja grdo izigran, pripisali so se mi neki nameni, o katerih niti sanjal nisem, da bi jih lahko imel, še bolj kot to pa me je iritiralo dejstvo, da so žejnega čez vodo prepeljali predvsem nesojenega predavatelja, ki kljub vsemu ni bil kdorsibodi, če sem bil že jaz “…ah, saj veš, “un” tip”…
Včerajšnjega predavanja se nisem udeležil, enostavno sem pozabil, čeprav sem nameraval iti, ker me zgodovina, lokalna, kot tudi malo širša, okoliška, še posebej zanima.
Na predavanju g. Dežmana pa sem bil, tja nisem pozabil iti. Predavanje je bilo zanimivo, predavatelj na nivoju, tematiko odlično obvlada. Splačalo se je iti. Tega mnenja so bili verjetno tudi številni ostali prisotni.
——————————————————————————————
Kaj pa tisti, ki tam niso bili? Če so poslušali radio, brali časopise ali spremljali še kakšen drug medij, niso vedeli, da je to predavanje sploh bilo. Kako so ga sprejeli obiskovalci, kaj se je tam dogajalo, kaj govorilo – nič od tega niso izvedeli…
Da je bilo včeraj predavanje, verjamem. Nisem bil prisoten, vendar sem slišal in videl dovolj informacij, da ne dvomim v to.
Da je Dežmanovo predavanje tudi bilo, prav tako verjamem. Tam sem namreč bil.
Čeprav o tem predavanju ni bilo ne poročil, ne komentarjev, ne nič, ali iz tega sledi, da ga potem takem ni bilo?
Kdo je tu bolj otročji? Jaz, ki sem bil tam in mu prisostvoval, zato vem, da je bilo, ali pa morda tisti, ki so ga zamolčali in ga zatorej sploh “ni bilo”?
Jaz že ne!…