Vsako resno delo zahteva celega človeka…
Tudi vodenje vlade je resno delo, kaj šele kvartopirstvo…
Zato naj se vsak loti le tistega, kar obvlada…
“Scenarij” za karikaturo:
– Borut Pahor na enem svojih populističnih obiskov med volivci;
– spremlja ga množica novinarjev iz dominantnih medijev, tako iz časopisnih kot RTV hiš;
– svoje bralce in poslušalce bodo razveselili z novim prispevkom o liku in delu ljubljenega vodje;
– tokrat se je naš junak ustavil v nekem manjšem slovenskem kraju;
– kar sam se je “kot da” povabil za omizje, kjer štirje možakarji mečejo karte;
– eden mu je uslužno prepustil mesto in se premaknil med kibice, ki se prerivajo okrog mize, kjer izmenoma sicer igrajo po nekaj partij škope in nato trešeta, pa potem škopona, itd…;
– Pahor v obveznem Armaniju in Gucciju, z Rolexom na roki, vzravnano sedi za mizo:
- z značilnim prikupnim nasmeškom na obrazu se počasi obrača po prisotnih;
- iz notranjega žepa Armanijevega suknjiča potegne drag kemični svinčnik Gift Collection (rdeč!) in luksuzno beležko Moleskine;
- samoumevno se mu namreč zdi, da bo seveda on pisal priigrane punte;
- “…da bom imel pregled nad igro…; kot kakšen semafor, kjer je vse zeleno…”, je samovšečno izjavil, pri čemer pa večini prisotnih sploh ni bilo jasno, o čem govori…;
- v roki nato zbrano in premišljeno razporeja dodeljene karte za škopo;
– po nekaj odigranih rundah se počuti že povsem domačega in samozavestno nadaljuje igro;
– s “kvartopirskim izrazom” na obrazu odigra naslednjo karto:
- na mizo malomarno in vase zaverovano vrže settebello;
– takrat se okrog mize razleže precejšen hrup, ko kibici v en glas začno komentirati:
- eni se smejejo, drugi strmijo v mizo in ne morejo verjeti svojim očem;
- tretji na glas komentirajo odigrano karto in skušajo prevpiti ostale;
- Pahorjev soigralec nejeverno strmi vanj, kot da ne ve, kaj se dogaja;
- zaradi odigrane karte pa si ga seveda ne upa nahruliti;
– med kibici opazimo tudi Karla Erjavca:
- ves sključen se z eno roko opira na naslonjalo bližnjega stola;
- v drugi roki drži sprehajalno palico in visoko maha z njo nad glavo;
- z brezzobimi usti nekaj govori ali vpije; njegov šibki glas se izgublja med ostalimi;
- videti je, kot da hoče Pahorja meni nič tebi nič kar udariti s palico po glavi;
- v resnici pa grozi nekomu od kibicev, ki se še posebej glasno norčuje iz Pahorja;
– snemalne ekipe se trudijo posneti čim več dogajanja, pišoči novinarji pa hitijo kracati v svoje bloke;
– eden od asistentov zvoka stoji tik za Pahorjem;
– po navodilih režiserja namreč rokuje z mikrofonom in lovi vsako izrečeno besedo predsednika vlade;
– pravkar pa je iz neznanega vzroka čez pol prelomil dolgo palico, na kateri je značilni “puhasti” mikrofon, in vse skupaj jezno zalučal v kot pri šanku;
– novinar, ki pokriva Pahorjev obisk, ima v roki svoj mikrofon;
– zaradi nepričakovanega dogodka ga hitro odloži na sosednjo mizo, nakar z obema rokama potegne asistenta zvoka stran od tam;
– asistent se razburja in preklinja, zato ga poskuša reporter umiriti:
- “…Ma, poslušaj vendar…; saj na koncu bo izpadlo povsem drugače… Ljudje bodo gledali in brali nekaj povsem drugega, ali pa bomo kar pozabili na to…”;
- “…Poglej: a sploh še kdo govori o tisti Kučanovi Bosni… Pa o Simoni Dimic, ki žurira v Dubaju… Pa o celotni Borutovi hrvaški avanturi… Pa o obujanju neke nove Jugoslavije… Pa o Borutovem in Zalarjevem sprenevedanju okrog Branka Masleše… Pa o tistem pismu Makedonca Branka Crvenkovskega, ki skuša izvleči Pahorja iz dreka… Pa o vsem maslu, ki ga imajo na glavi Zalar, pa Golobič, pa Kresalka, pa Lukšič, pa Širčevka, pa še marsikdo tam v vladi…?”;
- “…Saj vidiš, kakšno moč imamo mediji; ta dogodek lahko ali povsem zbanaliziramo ali pa tako okrog obrnemo, da bo Pahor izpadel kot največji frajer, ki je prišel tukajšnje domorodce učit igranje škopona in trešeta…”;
– asistent se vsem tem argumentom navkljub ne pusti prepričati:
- “…Ma daj, mona, daj… Mene politika sploh ne zanima; kaj me sploh briga, kje se vlači ona… ali pa kaj krade oni drugi…; kaj me brigajo kakšna Bosna ali pa Hrvaška, pa Makedonija, porka madona…!; ali pa neka nova Jugoslavija, ko sem bil pa še skoraj dojenček, ko je ta prejšnja šla v maloro…”;
- “…Da ti pa na suho zapravi settebello…; toliko časa ga tišči noter, da je potem še ob njega…; a ne zna šteti kart!?…; saj je ja videl, s katero farbo je prišel oni ven…; mater, špilauc pa…; potem ti pa še o nekem semaforju naklada…; menefregist…”;