Datum snemanja: 03.11.2003
Medij: TV SLO, Studio Koper
Naslov: Delovanje UIL v Tolminu
Avtor: Miloš Batistuta
Začetek spremljanja problematike: 03.11.2003
Pobudnik snemanja prispevka: Bojan Božič
Objavljeno: NI OBJAVE
Za nepoznavalce tako imenovanih “italijanskih pokojnin”, kamor sodi večina prebivalcev Slovenije z izjemo Primorske, kjer živi večina prejemnikov, bi bil verjetno prav tako zanimiv že sam opis vseh poti in postopkov, ki so bili potrebni za pridobitev te bonitete. O tem morda kdaj drugič, za zdaj predstavljam način, kako so nekateri upravičenci (po mojem večina njih) to boniteto izgubili, sicer morda ne v celoti, pač pa večji del nekdanjega zneska.
V Primorskih novicah z dne 25.10.2007, ki smo jih dobili brezplačno na dom kot jubilejno izdajo, je novinarka Jasna Arko opisala fenomen tako imenovanih »italijanskih pokojnin«, vendar je to zgolj pogled novinarke, prirejen potrebam nekega članka ob 60. obletnici tega časopisa. Tisti, ki problematiko poznamo povsem od blizu, pa vidimo to stvar še iz mnogih drugih zornih kotov. Na primer: moja mama je upravičenka do te »pokojnine« po pokojnem očetu, ki mu je ta pravica pripadla kot nekdanjemu italijanskemu vojaku, vendar za časa svojega življenja sploh ni vedel, da mu to pripada. Ker je umrl star še ne 60 let, mama še kar nekaj časa ni vedela, da to pravico lahko uveljavi tudi kot vdova. Kakorkoli, pokojnino je začela prejemati v začetku leta 1991 in to je nemoteno trajalo do leta 2003. Tega leta pa so se začele širiti govorice, da je potrebno iti v Tolmin, kjer uraduje neka italijanska pisarna. Tja da je treba odnesti podatke o vseh svojih prihodkih (pokojnina, katastrski dohodek ipd.), skratka čisto vse, kar se smatra za nek dohodek. Mene je izrazito motilo že to, da prejemniki niso dobili nikakršnega uradnega obvestila ali poziva, kaj morajo odnesti v Tolmin in komu morajo to oddati. Vse je šlo ustno, prejemniki so eden drugega spraševali, »ali si že bil(a) v Tolminu«; »obvezno je treba iti tja«; »on(a) je že bil(a), tudi jaz moram iti«, in podobno. Nihče pa ni vedel, zakaj je to treba storiti, ker ni bilo nikakršnega pisnega obvestila s strani pristojnega italijanskega urada, v tem primeru INPS (Istituto Nazionale della Previdenza Sociale). Vse je šlo samo ustno, od upravičenca do upravičenca. Če so Primorske novice tudi o tem kaj pisale, ne vem, ker jih ne berem, nisem pa slišal nikogar, ki bi se skliceval na tovrstno pisanje. Meni je bila zadeva izrazito sumljiva že od začetka, ker ni bilo nobenega uradnega dopisa, na katerega bi se prejemniki lahko sklicevali. Predvsem pa me je motilo, da bodo slovenski državljani seznanjali tujo državo s svojimi prihodki, ki so jih zaslužili v Sloveniji, saj gre tu za izraziti primer uradne (davčne) tajnosti. Saj vemo, da je bila že takrat praksa, da še slovenski državljan ne more izvedeti davčnih podatkov o drugem slovenskem državljanu brez privolitve le-tega, tu bi pa kar tako seznanjali italijanski urad s svojimi osebnimi podatki! Zaradi teh pomislekov sem mamo kar nekaj časa odvračal od poti v Tolmin, vendar je na začetku novembra 2003 obveljala njena odločitev, da »ker so drugi šli, bom šla pa tudi jaz«. Tako sem jo 03.11.2003 odpeljal v Tolmin, že doma pa sem sklenil, da bom tam poklical dopisnika TV Koper g. Miloša Batistuto in ga poskušal seznaniti s temi mojimi pomisleki. Stvari so torej potekale na sledeči način:
1.) 03.11.2003 g. Batistuta in njegov snemalec posnameta mojo izjavo, kjer sem nanizal zgoraj predstavljena dejstva in pomisleke v zvezi s tem. Presenetilo me je vprašanje, če želim, da me posnamejo v hrbet, da torej prikrijejo mojo identiteto. To sem odklonil, rekoč, da kar imam za povedati, želim povedati direktno v kamero. Snemalec je odšel še v prostor, kjer so se drenjali vsi, ki so tisti dan prihajali zaradi te zadeve. To je bilo v eni od barak pri stadionu, kjer so bile še razne druge pisarne tolminske upravne enote in občine. Upravičenci, večinoma sami starejši ljudje, so se gnetli v ozkem hodniku z nekaj stoli, večina pa jih je čakala stoje v vrsti pred vrati, kjer je uradovala izpostava UIL (Unione Italiana del Lavoro), to je enega od italijanskih sindikatov. Na moje vprašanje, kako se bo zadeva odvijala naprej, je g. Batistuta odgovoril, da bo prispevek oddal v Koper v sredo, 5. novembra, potem pa naj vsak dan spremljam Primorsko kroniko, enkrat bo že predvajano.
2.) 10.11.2003 sem poklical na TV Koper, da bi se pozanimal, kdaj bo prispevek predvajan. Govoril sem z odgovornim urednikom g. Danijelom Božičem, ki mi je pojasnil, da je prispevek še v obdelavi, ker je precej »delikaten«. Povedal sem mu, da sem v tem času pregledal Uradni list in da so moje navedbe povsem skladne s tem, kar tam piše. Svetoval mi je, naj pokličem g. Batistuto in še njemu povem, s katerimi Uradnimi listi naj si pomaga pri izdelavi prispevka.
3.) 10.11.2003, torej še isti dan sem poklical g. Batistuto, mu povedal za vsebino pogovora z odgovornim urednikom g. Božičem, nakar sem mu še citiral oba Uradna lista oziroma člene iz njiju, ki so potrjevali moje trditve z dne 3. novembra. G. Batistuta je bil hvaležen za te podatke in povedal, da je zadeva sicer zastala, da pa bo današnje podatke koristno uporabil. Njegov dobesedni komentar je bil »zanimivo……«. Priporočil sem mu, naj o zadevi povpraša še župana Kemperleta, saj se dejavnost UIL-ja odvija v prostorih, ki so verjetno občinska last.
4.) 17.11.2003 sem ponovno poklical g. Batistuto in ga povprašal, kako kaže s prispevkom. Odgovoril mi je, da bolj slabo, ker v Novi Gorici ne dobi relevantnih podatkov, nekatere osebe, katere je tudi zaprosil za pojasnila, pa pravijo, da ni nič narobe. Odvrnil sem, da bom pač poskusil drugje (Delo, Primorske novice), nakar mi je pojasnil, da če je prispevek posnet, še ne pomeni, da bo tudi predvajan. Takrat mi je bilo jasno, da prispevek ne bo objavljen, saj ga delajo že 14 dni, zato sem sklenil, da poskusim na TVS.
5.) 17.11.2003, torej še istega dne, sem poslal na uredništvo Tednika elektronsko pismo s sledečo vsebino: Spoštovani! V pričujočem dopisu vam ponujam temo, za katero mislim, da bi vas utegnila zanimati za obdelavo v Tedniku. V grobem gre za sledeče: v Tolminu že dalj časa posluje izpostava italijanskega sindikata UIL, pri katerem se morajo zglasiti prav vsi slovenski državljani (Primorci), ki prejemajo kakršnekoli dodatke iz Italije, npr.: bivši italijanski vojaki ali njihove vdove, bivši delavci ali delavke, ki so v času obstoja italijanske države na tem prostoru (1918-1943) bili redno zaposleni in dobivajo nadomestilo za tista leta, njihovi zakonci ali zakoniti dediči, ipd. V Tolmin morajo prinesti podatke o prejemkih, ki jih dobivajo iz Italije, fotokopijo svoje osebne izkaznice in vsa potrdila o prejemkih, ki jih dobivajo v Sloveniji!!, npr. dohodninsko napoved za leto 2002, podatke o morebitnem katastrskem prihodku…, bodisi zase in/ali tudi od zakonca! Jaz oporekam praksi, da morajo slovenski državljani seznanjati predstavnike tuje države s svojimi prihodki, ki so jih pridobili v Sloveniji, sploh v luči Zakona o varstvu osebnih podatkov, ki vsaj deklarativno ščiti enega slovenskega državljana pred radovednostjo drugega, saj upravna enota ali davkarija npr. meni ne bo posredovala podatkov o dohodnini od mojega soseda, enako ne bo ustregla mojemu sosedu, če ga bo zanimala moja dohodnina. Isti zakon ščiti tudi državljane pred radovednostjo državnih organov (davkarija, policija, upravna enota mora utemeljiti svojo željo po pridobitvi dodatnih podatkov o svojih državljanih). V opisanem primeru pa ni prav nobene zaščite, ki bi jo nudili slovenski državni organi svojim državljanom v odnosu do tujega državnega organa, v tem primeru italijanskega sindikata UIL, delujočega v Sloveniji, čeprav Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP, ur. list RS 59/99 in ZVOP-A, ur. l. RS 57/2001) natančno določata, kaj se sme in kaj ne. Približno isto sem povedal dopisniku TVS g. Batistuti že 3. tega meseca, ko sem na UIL pripeljal svojo mamo kot vdovo po bivšem italijanskem vojaku. G. Batistuta je bil takrat zelo dojemljiv za moje argumente in je tudi posnel moje pomisleke na kaseto. Danes, 17.11. je točno 14 dni od takrat, zato sem g. Batistuto povprašal, kdaj bo njegov prispevek objavljen, klical pa sem ga že tudi 10.11., takrat tudi urednika na TV Koper g. Božiča. Po njunih takratnih izjavah je stvar delikatna in jo je potrebno natančno preveriti pri ustreznih sogovornikih, danes pa mi je g. Batistuta dejal, da mu nekaterih podatkov v Novi Gorici nočejo dati, medtem ko nekateri drugi pravijo, da v posredovanju svoje dohodnine tuji državi ni nič spornega. Jaz še enkrat trdim, da bi morali ukrepati že v Tolminu in to župan ali pa Upravna enota, saj je UIL moral zaprositi za dovoljenje, da deluje v Tolminu. Takrat bi ga morala župan ali UE povprašati, kaj boste pa delali? in ko bi dobila odgovor, bi morala pojasniti UIL-u, da za svoje državljane na svojem ozemlju skrbi Republika Slovenija, ki jim pobira dohodnino in katastrski davek za svoje potrebe in po svojih zakonih. Kako bi bilo npr. v obratni smeri – bi tudi Italijani nosili v Slovenijo svoje osebne podatke, ki se Slovenije popolnoma nič ne tičejo? Jaz trdim, da zagotovo ne! V kolikor menite, da je zadeva za vas zanimiva, sem vam na voljo za vse morebitne dodatne informacije. Prosim vas, da me o vaši odločitvi obvestite. Hvala za razumevanje in lepo pozdravljeni!
6.) 25.11.2003 sem pisal na uredništvo TV Tednika: Spoštovani! Sam pri sebi sem si nekako postavil rok enega tedna, v katerem pričakujem vsaj minimalni odgovor na svoje pobude. To sem storil tako v primeru g. Batistute in njegovega urednika na TV Koper, kot sedaj tudi v vašem primeru. Prosim vas za par besed, kako ste sprejeli mojo pobudo oz. ponudbo teme za Tednik, da bom v primeru vaše zavrnitve le-to posredoval še na kakšen naslov, kjer bom morda imel več sreče. S spoštovanjem!
7.) 25.11.2003, slabo uro pozneje, sem prejel odgovor g. Otmarja Pečka: Spoštovani! Vaše pismo smo posredovali naši dopisnici Mojci Dumančič. Presodila bo za katero oddajo bo pripravila prispevek. Lep pozdrav!
8.) 02.12.2003 sem klical g. Dumančičevo v Novo Gorico, da bi se pozanimal, kako je z zadevo. Tajnica mi pove, da je novinarka službeno v Rimu in da bo dosegljiva od četrtka, 4. decembra dalje.
9.) 04.12.2003. Od tega dne dalje sem večkrat klical g. Dumančičevo, vendar je bila vedno nedosegljiva. Telefon so dvigali razni sodelavci uredništva, enkrat vem, da je bil g. Čurlič, ker sem ga spoznal že po glasu. Neki drugi sodelavec mi je dejal, da se z zadevo, o kateri sprašujem, službeno sicer ne ukvarja, jo pa pozna in ve, da je zelo delikatna. Tako sem klicaril do
10.) 08.12.2003, ko sem končno dobil g. Dumančičevo. Povedala mi je, da bo delala prispevek za TV dnevnik, ne za Tednik, vendar še čaka na zeleno luč s strani uredniškega kolegija. S tem se je zadeva za medije očitno končala, saj ni bilo ne prispevka ne ničesar. Jaz pa tudi nisem iskal nobenih drugih stikov, ker se je bližal 31.12.2003, ki je bil zadnji rok za oddajo podatkov UIL-ju, s čimer je problematika izgubila ves medijski pomen.
Zato pa sem se obrnil po pomoč v Državni zbor, konkretno h g. Lovru Lončarju, sekretarju poslanske skupine SDS. Ko sem ga podrobno seznanil z zadevo, so jo proučili še v poslanski skupini, nakar je takratni poslanec SDS v DZ dr. Miha Brejc postavil pisno poslansko vprašanje pravosodnemu ministrstvu. Dne 30.03.2004 sem od tajnice podpredsednika DZ RS prejel »Odgovor Ministrstva za pravosodje, na postavljeno pisno poslansko vprašanje dr. Mihe Brejca v zvezi z varstvom osebnih podatkov državljanov, ki so prejemali sredstva iz Italije«. Ministrstvo ugotavlja, da je bilo vse v skladu z vsemi zakoni in konvencijami, tako da ni nobenega zadržka za delovanje UIL, saj so vsi upravičenci:
– prišli v Tolmin prostovoljno in poiskali brezplačno pomoč UIL-ja
– izrazili željo, da jim UIL ureja karkoli v zvezi z italijansko pokojnino, zato so:
– podpisali posebno pooblastilo in pristopnico k UILP (Združenje upokojencev pri UIL)
– pisno privolili v obdelavo svojih osebnih podatkov
– pisno privolili, da njihove osebne podatke UIL posreduje tudi drugim ustanovam
Ko sem vprašal mamo, kaj vse je podpisala, je odgovorila, da »podpisala sem tisto, kar so mi rekli, da moram podpisati; sicer so pa vsi podpisovali, zato sem tudi jaz. Ko sem oddala svoje papirje, so mi rekli, naj podpišem tiste, ki so mi jih dali oni in to je bilo vse!« Še danes ne ve, da je menda pristopila k UILP, še manj, kaj to sploh pomeni, pa tudi za druge papirje ne ve, kaj je na njih pisalo, ker italijansko razume zelo slabo, da ne govorimo, ko gre za uradniško izrazoslovje! Jaz verjamem, da so ministrstvu predstavili problematiko tako, kot je navedeno v odgovoru, vendar je bila praksa povsem drugačna, kar sem izčrpno opisal zgoraj. To prakso so seveda do potankosti poznali tudi vsi novinarji in uredniki, od katerih sem pričakoval objavo, pa tudi drugi iz tega ceha, ki z zadevo neposredno sploh niso imeli opravka. Pri tem so zagotovo zvedeli še za marsikatero dodatno podrobnost, ki je meni ostala skrita. Od tod izraza “delikatna” in “vroča” zadeva.
Rezultat delovanja UIL v Tolminu je na koncu ta, da so tekom leta 2004 mami vzeli skoraj vso »italijansko pokojnino«, tako kot tudi ostalim, ki so šli tja. Zato sem 29.11.2004 ponovno telefoniral g. Batistuti in ga seznanil z rezultati dela UIL. Zadeva mu je bila poznana kot novinarju pa tudi na primeru iz svojega sorodstva. Bil je mnenja, da bo zadeva še zelo »vroča« in predlagal nadaljnje sodelovanje v tej zadevi z urednikom lokalnega (idrijskega) glasila ABC g. Bogatajem. Z njim sem res govoril še isti dan. Pojasnil mi je, da zadeve osebno ne pozna, ker v sorodstvu nima nikogar več, ki bi prejemal to pokojnino. Obljubil mi je, da bo govoril s svojim urednikom g. Božičem v Kopru in da me bo obvestil, ko bo kaj novega. Kasneje sem ga enkrat povprašal, kako je s tem, pa mi je odvrnil, da g. Božič ni pokazal nobenega zanimanja za to in tako je zadeva počasi ugasnila za vedno.
S tem pa ni rečeno, da se ne smemo vprašati, zakaj je do tega sploh prišlo in zakaj so mediji odigrali tako pasivno, da ne rečem sramotno vlogo. Prvič, prejemniki teh pokojnin so stari med 70 in 80 leti ali več in večina od njih je vdov po bivših italijanskih vojakih, tako da je nekdo verjetno presodil, da tovrstni izdatki povsem po nepotrebnem obremenjujejo blagajno INPS-a, saj je dejanskih upravičencev mnogo manj kot njihovih vdov. Treba je bilo najti samo pravi način in pri tako stari populaciji upravičencev to sploh ni bilo težko. Ustvariš nek »halo efekt«, malo zagroziš, malo ukažeš pa ti podpišejo, kar hočeš. Ko se pojavi nekdo, ki se v zadevo poglobi in poskuša nanjo opozoriti medije, pa odpovedo na celi črti. Kdor je prebral pocukrano reportažo v reviji Lady z dne 02.05.2007 z naslovom »Ne pustijo se ustrahovati« (Na obisku pri ekipi Tednika), se vpraša, kaj neki je še manjkalo moji pobudi, da se jim ni zdela dovolj zanimiva. Glede na napisano jih najbolj zanimajo preproste zgodbe o preprostih ljudeh; radi imajo avtorske zgodbe, ki so blizu običajnim ljudem; najbolj jih pritegnejo krivice, ki se dogajajo majhnim ljudem. Ne vem, kaj bolje ustreza tem merilom, kot tematika, ki sem jo predlagal? Po moji oceni je bilo preko UIL-a »nategnjenih« kakih 90% upravičencev, preostalih 10% pa temu ni nasedlo. Sam poznam tri osebe, ki niso šle v Tolmin in še danes prejemajo neokrnjene zneske pokojnin, pa je gotovo še več takih, zato govorim o 10%. Velika večina pa je ob večji del pokojnine in to je bil glavni cilj. Pri tem pa mi uslužbenka UIL-a mirno reče, da se nista javila samo dva upravičenca iz okolice Vipave in Ajdovščine, katerima je zato grozil odvzem celotne italijanske pokojnine, vendar, »veste, smo se zavzeli zanju in ju opravičili pri INPS, da pač nista vedela, da morata to storiti, tako da smo to zadovoljivo uredili…..« Človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal, ko vidi, za kakšne naivneže nas imajo tako tujci kot nekateri domači.
Kar pa se TV Kopra in Tednika tiče, je zanimivo, zakaj je bila zadeva zanje tako »delikatna« in »vroča«. Upam si trditi, da zato, ker je bila takrat na oblasti »prava«, to je LDS-ova oziroma Ropova vlada. Odpiranje takih vprašanj na javni TV bi jo utegnilo spraviti v nemajhno zadrego tako na notranjem kot zunanjem političnem prizorišču. Tega pa uredniki že ne bomo dopustili, mar ne? Če bi se taka zgodba pojavila v času sedanje vlade, to pa ja! Isti uredniki bi si obliznili vseh deset prstov na rokah pa še kakšnega na nogah, samo da bi lahko te pokojnine neutrudno žvečili in nas z njimi vsak dan bombardirali. Oglasila bi se tudi varuhinja človekovih pravic, pa protikorupcijska komisija bi pristavila svoj lonček in tako dalje. Tako pa je bila ta tematika leta 2003 Matjažu Hanžku pomembna toliko kot lanski sneg, takrat so bili vendar važni »izbrisani«. Njim so se dogajale strahovite krivice, njih je bilo treba reševati, kdo bo ob tem imel čas še za tiste stare in nebogljene Slovence, ki se jim tam nekje na Primorskem baje godi nekakšna krivica. Škoda medijskega časa za take malenkosti, treba je vendar neprestano opozarjati, kaj ta grda opozicija počne z »izbrisanimi«!
Ko je bilo v vseh ozirih te zgodbe nepreklicno konec, sem svoji mami rekel samo to: »ko si bila otrok, so te Italijani v šoli klofutali in vlekli za lase; sedaj, na stara leta, so si te privoščili še enkrat, vendar si jim tokrat malo pomagala tudi sama…..«.