Retorično vprašanje je vprašanje, na katero se odgovor ne pričakuje (SSKJ);
Glede na izkušnje iz januarja 2008 pa bo današnje pisanje verjetno uvrščeno v kategorijo, o kateri SSKJ sicer ne govori: Retorični mail je mail, na katerega se odgovor pričakuje, pa se ga ne dobi……..
Gospod Aidan White, Generalni sekretar IFJ
Spoštovani!
Dne 11. januarja 2008 sem Vam poslal e-mail, na katerega nisem dobil odgovora.
Tudi v tokratnem pismu Vam pišem kot povsem običajen državljan Republike Slovenije, tukajšnji davkoplačevalec, volivec, ……ipd.
Državljane RS, med katere se torej prištevam tudi podpisani, ste v obdobju 2004-2008 večkrat nagovarjali, jih poučevali o stanju v moji deželi, kritizirali tedanjo vlado, ocenjevali stanje na medijskem področju, se zgražali nad urejenostjo ali neurejenostjo le-tega, opozarjali na vmešavanje vlade v medije, in podobno…. Vsa tovrstna mnenja in stališča ste nam posredovali kot generalni sekretar IFJ, torej z avtoriteto te pomembne funkcije.
Danes, 24. oktobra 2009 me kot povsem običajnega državljana Republike Slovenije zanima sledeče: Kaj se je takega zgodilo v moji državi v zadnjem letu dni ( oktober 2008 – oktober 2009), da ste povsem izginili iz tukajšnjega medijskega horizonta? Nikjer ne zasledim kakšnega Vašega cenjenega mnenja, analize tukajšnjih razmer, sporočila, obvestila, včasih tudi (prikrite) grožnje, skratka, kakršnegakoli Vašega odziva na tukajšnje medijsko dogajanje. Ponavljam, da mi kot tukajšnjemu državljanu ni znano, kaj se je takega zgodilo na področju medijev v moji deželi, da Vi osebno ali pa kot funkcionar IFJ ne čutite prav nobene potrebe po intervenciji podobnega kova, kot jih naštevam zgoraj in ste se jih sicer posluževali pretekla leta? Kot domačin torej ne vidim in ne razumem, kaj se je spremenilo, da je v zadnjem letu stanje na področju medijev s Sloveniji očitno tako, da ni potrebna nikakršna intervencija s strani IFJ ali EFJ ali pa Vas osebno kot generalnega sekretarja. Prosim, razsvetlite me, kajti čeprav tukaj stalno živim, tega ne vidim!
P.S. Ker Vam je stanje v Sloveniji očitno dobro znano in se vanj presenetljivo podrobno poglabljate (pohvalno!), si Vas dovoljujem opozoriti zgolj na eno umazano podrobnost:
iz skopih virov, ki so javno dostopni in torej tudi meni na razpolago, Vam v vsakem trenutku lahko naštejem 33 novinarskih imen, ki so (bili) taki ali drugačni sodelavci zloglasne komunistične tajne službe bivše Jugoslavije – UDBE. Ta številka je zagotovo višja, ker so nekateri na spiskih, ki niso dostopni nobeni javnosti, ne običajni in ne strokovni (»uradno« taki spiski baje sploh ne obstajajo!). Ker v Sloveniji lustracije ni bilo in je očitno nikoli ne bo, omenjeni kadri bivšega komunističnega režima še danes prav tako intenzivno sodelujejo pri lustraciji drugače mislečih, kot v nekih preteklih časih, ki se menda ne bodo več ponovili!? Namesto da bi bili sami lustrirani, oni lustrirajo druge! Prosim tudi za Vaše mnenje o tem.
S spoštovanjem!
Bojan Božič
se nadaljuje