Datum objave: januar 2008
Medij: Razni mediji
Naslov: Razni naslovi
Avtor: Več avtorjev
Datum odgovora v pisma bralcev Delo: 15.01.2008
Avtor odgovora: Bojan Božič
Objavljeno: NI OBJAVE
Prispevek je bil objavljen v Demokraciji 24.01.2008
Večni sindikalisti so nas v socializmu učili, da je stavka nekaj najbolj nepotrebnega in nezaželenega, isti sindikalisti za vse čase pa nas v tako imenovanem kapitalizmu poučujejo, da je prav stavka najbolj legitimna in nujna oblika borbe za delavske pravice, vendar le takrat, ko je na oblasti tem sindikalistom neljuba vlada.
Splošna stavka vse bliže; Stavka skoraj zanesljivo bo;……..Taki in podobni naslovi v različnih medijih nam vsak dan sproti dokazujejo, da je Dušan Semolič definitivno najbolj aktivno zakoračil v novo leto 2008. V slabega pol meseca je glede na prikazano hiper produktivnost zaslužil plačo vsaj za dva meseca vnaprej. Sam sem se tudi že zalotil, da sem prav previdno odpiral konzervo sardin ali tetrapak alpskega mleka, očitno misleč, da bo Semolič izskočil še od tam, saj je dejansko prisoten vsepovsod. Upam, da se vsaj kateri od mlajših slovenskih rojakov vpraša, kdo sploh je ta človek, ki sta ga sama skrb in pravičnost, ko se tako neutrudno bori za delavce. Meni tovrstno samo spraševanje ni potrebno, ker je omenjeni gospod samo par let starejši od mene, tako da sva bila iz tega razloga tako rekoč sopotnika v doslej preživetih letih svojega življenja, seveda vsak na svoj način, vendar pa v nekem skupnem času in prostoru. Res pa je tudi, da je bil ta gospod (v prejšnjih letih tovariš) vedno nekakšen moj šef, čeprav ga nikoli nisem za to pooblastil, niti volil, niti me on ni vprašal, če se s tem strinjam. Ko je bil funkcionar na SZDL (Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije), mi je šefoval po tej plati, saj smo bili člani SZDL avtomatično vsi prebivalci takratne Jugoslavije, čeprav nas nihče ni vprašal, ali to želimo biti. V poznejših letih mojega življenja, v tako imenovani »aktivni življenjski dobi«, pa je bil moj sindikalni šef. Tudi na to funkcijo ga nisem nikoli izvolil, prav tako nisem bil vprašan, če se s tem strinjam, niti nisem imel kakršnekoli možnosti, da bi temu nasprotoval. Resnici na ljubo je treba tudi povedati, da nikomur še na kraj pameti ni padlo, da bi takšna vprašanja postavljal. Prvič zato ne, ker bi bilo takoj dokazano in prikazano, na kateri konferenci oziroma sestanku sem pooblastil svoje sindikalne delegate, da izvolijo tovariša Semoliča na razna odgovorna mesta, kar so seveda tudi storili, po drugi strani pa bi bil zagotovo povprašan od kakšne takratne državne službe, čemu ta vprašanja in kaj dejansko stoji za njimi.
Ko smo pred približno 20 leti, ravno nekje na prelomu iz 80. v 90. leta v moji takratni firmi sledili enemu bolj nezadovoljnih in hkrati agilnih sodelavcev v boju za višje plače in se pridružili njegovemu pozivu »Štrajkajmo!«, je to izgledalo nekako takole: rekli smo, da ne gremo delat, se usedli in čakali. Kmalu so prihiteli med nas direktor, predsednik Izvršnega sveta občine, sekretar občinskega komiteja ZK (Zveze komunistov) in občinski sindikalist. Prav slednji se je med vsemi naštetimi počutil še najbolj nelagodno, saj je bil »eden izmed nas«, navaden delavec torej, ki je prišel na sindikalno funkcijo iz neke proizvodnje. Zato ni zbujal kakšnega posebnega rešpekta za razliko od ostalih, kar pa ga je kvečjemu še bolj podžigalo, da je neutrudno ponavljal edino, kar je znal in moral: »Samo štrajkati ne. Štrajk ne bo rešil ničesar. Pojdite nazaj na delo, pa se bomo o vsem pogovorili, le štrajkati nikar. Vse se bo uredilo, o vsem se lahko dogovorimo, samo nazaj na delo pojdite. Štrajkati pa res ni treba!« Ko so nam še preostali funkcionarji obljubili, česar pozneje seveda niso uresničili, smo naš štrajk končali in se odpravili vsak na svoje delo v splošno zadovoljstvo omenjenih, saj smo končali takrat najbolj bogokletno stvar, nočno moro vseh sindikalistov, ki je v primeru, da ni bila takoj preprečena, lahko pomenila tudi konec zelo dobro plačane in udobne službe za kakšnega tovrstnega funkcionarja.
Ker datum opisanega štrajka povsem naključno sovpada s prelomnimi dogodki tistega časa, je prav, da se spomnimo še nekaterih izjav, s katerimi nas je takrat prosvetljeval tovariš Semolič, vzete pa so iz knjige Rosvite Pesek »Osamosvojitev Slovenije«.
Tako npr. 6.1.1989 neutrudno zagovarja znamenito pogruntavščino svojega tedanjega šefa na SZDL, pokojnega Jožeta Smoleta, in sicer njegov »nestrankarski pluralizem«, kar je sinonim za »leseno železo«, in sicer (citiram): Dušan Semolič iz SZDL je navajal, da so se v njegovi DPO opredelili za politični pluralizem, kar pa ni sinonim za večstrankarski sistem. »Ni dobro sejati iluzije, da večstrankarski sistem prinaša blagostanje…..Uvajanje strankarstva bi verjetno zaustavilo nekatere pozitivne procese v družbi, ki so vidni prav v ZKS… Naj ene politične elite ne zamenja druga, zato je samoupravni socializem veliko skladnejši in racionalnejši kot strankarski pluralizem.« (konec citata).
Dalje: Dne 13. junija 1991 je svoje načrte novinarjem predstavila komisija za scenarij osamosvojitve. Ta dan so na Ravnah začeli stavkati tudi železničarji (verjetno avtorica misli na železarje), dan zatem pa je bil protestni shod kovinarjev, tekstilcev, usnjarjev in železničarjev tudi pred republiško skupščino v Ljubljani, ki ga je med drugimi vodil novi predsednik Svobodnih sindikatov Slovenije in delegat socialistov v skupščini Dušan Semolič. 14.6.1991 nas je TV Dnevnik tako obvestil, da je novo pečeni glavni sindikalist (to je moj izraz) protestnike nagovoril z besedami:« Vreme je z nami, bogovi so z nami, le vlada ne ve, kam in kako.« (konec citata). Jaz bi dodal, da podobnost med izrečenimi besedami na račun takratne Demosove vlade in današnjimi na račun sedanje vlade »ni zgolj slučajna«, vprašanje je le, kje je bil Semolič vseh 12 let LDS-ove vladavine, ko se je pokradlo 90 odstotkov Slovenije, ostalih 10 % pa sedaj dobiva nove gospodarje starega (ideološkega) kova.
Takih in podobnih cvetk bi se našlo še kar nekaj, vendar se bojim, da bo že dosedanje število napisanih vrstic dovolj priročen izgovor za neobjavo. Vseeno pa se velja spomniti vsaj še na eno od knjig Ane Jud, mislim, da gre za Dosje rokomavhi, kjer se avtorica ob neki priložnosti sprašuje, zakaj se nihče ne poglobi v raziskovanje imetja in lastnine samozvanih sindikalnih pravičnežev. Če že spregledamo možnost, da bi se tega lahko lotila kar sama, saj ji je kot novinarki poznanega mnogo več kot nam, navadnim smrtnikom in da očitno ve, da se tam ne le kadi, ampak je tudi ogenj, ne moremo mimo zgovorne tišine, ki pokriva to področje. Kljub spodbudi se noben slovenski novinar ne loti tovrstnih raziskav, verjetno zato ne, ker jih trenutna vlada cenzurira in pritiska nanje, da tega ne delajo, s čimer jim krati osnovne pravice do dela in obveščanja?
Povsem razumem in verjamem, da je tisto, kar je Semolič govoril pred skoraj 20 leti, tudi dejansko mislil. Danes pa si jemljem pravico, da ne verjamem niti eni njegovi izrečeni besedi in niti enemu dejanju, ki ga izvaja kot največji zaščitnik delavskih pravic in s katerimi me vsakodnevno zasipa. Jaz pač ne bom ne od njega ne od njegove tovarišije raznih Reboljev, Štrukljev, Kožuh-Novakovih in podobnih kupil mačka v žaklju, ki ga tako nesebično ponujajo povsod naokrog. Če bo to moje pisanje spodbudilo še koga, da bo razmislil o smotrnosti tovrstnega nakupa, pa še toliko bolje!.